2. Znamenje križa

Znamenje križa je za nas kristjane pogosto dejanje, zato je možnost, da postanemo pri tem površni. Znamenje križa naredimo na začetku osebne molitve, ob verskih znamenjih, ko vstopimo v cerkveno stavbo in se pokrižamo z blagoslovljeno vodo v spomin našega krsta. Križ na začetku svete maše je zelo pomemben, saj nam naznani začetek bogoslužja, kjer se na nedoumljiv način zemlja druži z nebesi. Z znamenjem križa želimo poudariti, da izpovedujemo vero v Troedinega Boga, Očeta, ki nas je ustvaril, Sina, ki nas je odrešil in Svetega Duha ki nas posvečuje. Križ naredimo spoštljivo, počasi in v skladu z izgovorjenimi besedami.

Poznamo dva križa, malega in velikega. Mali križ uporabljamo pri osebni molitvi, molitvi v manjši skupini in pri maši pred branjem evangelija. Otroci do prvega svetega obhajila pa uporabljajo samo mali križ, prav tako tudi starši, ko pokrižajo mlajše otroke. S stegnjenim palcem naredimo znamenja malega križe na čelu, ustnicah in nad srcem, ter tako zaznamujemo prošnjo, da bi bila Gospodova beseda in njegov blagoslov v naših mislih, na naših ustnicah oz. besedah in končno v našem srcu – v dejanjih. Veliki križ uporabljamo na začetku skupne javne molitve, ob začetku raznih obredov in na začetku svete maše. Z desnico se dotaknemo čela, nato sredine telesa ter zatem leve in desne rame. Ta gesta nas opozori, da vstopamo z vso svojo osebnostjo in vsem telesom v pričeto bogoslužje.

Povabljeni smo, da vedno, ko se pokrižamo, to storimo premišljeno, spoštljivo in se zavedamo s katerim znamenjem zaznamujemo samega sebe. Križ je bistveno znamenje kristjanov. Bodimo ponosni na to, saj smo s križem odrešeni.