Poklek in klečanje

Obe drži sta značilni za katoliško bogoslužje. Tako katoličani po Jezusovem zgledu pokažemo ponižnost in vdanost ter Bogu damo dolžno čast.

Pokleknemo vedno, ko vstopimo v cerkev in opazimo večno luč – to je namreč znamenje, da je Najsvetejše v tabernaklju. Pokleknemo ob vstopu v cerkev, ko se pokrižamo z blagoslovljeno vodo in lahko tudi tik preden se usedemo na svoje mesto, saj smo takrat najbližje Jezusu v tabernaklju. Pokleknemo na desno koleno do tal in ne samo na pol.

Ko je izpostavljeno Najsvetejše pokleknemo na obe koleni in se tudi poklonimo. Če zmoremo, potem klečimo ves čas molitve pred Najsvetejšim zakramentom.

Med sveto mašo klečimo pri evharistični molitvi, ki jo naznani zvonček. Zato tudi ministrant po molitvi »Svet« pozvoni, da nas povabi k pokleku. Usedemo po vzkliku »skrivnost vere«, lahko pa v tej drži vstajamo do začetka molitve očenaša. Povabljeni smo, da se v tihi molitvi kleče zadržimo tudi po prejemu svetega obhajila in se tako Jezusu v molitvi zahvalimo, da je prišel v naše srce.

Če smo bolezensko ali starostno ovirani namesto pokleka opravimo spoštljiv priklon. Namesto klečanja v klopi, med povzdigovanjem, pa stojimo ter še bolj zavzeto spremljamo bogoslužje. Naj nas ta drža vodi k Božjemu življenju, tako kot je mnoge generacije vodila na pot svetništva.