Sklenjene in razprostrte roke

Po znamenju križa že avtomatično naše roke sklenemo v držo molitve. Sklenjene roke so od nekdaj znamenje, da človek moli in v celoti predaja čas Gospodu.

Sklenjene roke nam pomagajo, da svoje telo umirimo in pripravimo na spremljanje bogoslužja. S sklenjenimi rokami sporočamo, da nas ne obremenjuje nič drugega, kot le spremljanje svetega časa, ki ga namenjamo molitvi in bogoslužju. Roke sklenemo na dva načina. Lahko postavimo skupaj dlani ali pa prste prepletemo med seboj.

Prvi način je znamenje poglobljene molitve. Ta drža je značilna predvsem za duhovnike, češčenje Najsvetejšega zakramenta in premišljevalno molitev.

Bolj pogosta in za verno ljudstvo mnogo lažja pa je drža rok s prepletenimi  prsti. To omogoča umiritev in zbranost, saj se je pogosto niti ne zavedamo. Takšna drža rok pa izraža medsebojno povezanost in trdost občestva. Na ta način sklenemo roke pri skupni molitvi.

Razprostrte roke so svetopisemsko pogosto izražena drža molitve. Pri rednem župnijskem bogoslužju drži razprostrte roke samo duhovnik, ko pozdravi ljudstvo, ko opravlja molitve, ki se navadno zaključujejo po Kristusu našem Gospodu, med hvalospevom in evharistično molitvijo. Tudi med očenašem ima razprostre roke samo duhovnik. Drža rok predstavlja predstojniško molitev, ki jo duhovnik opravlja v imenu ljudstva.

Med osebno molitvijo, izven svete maše pa lahko to držo uporablja vsak.