Petje in glasba
Ni slovesnega bogoslužja brez petja in glasbe, vendar je za cerkveno petje potrebno več, kot le tehnično pravilno zapeti melodijo, saj kot pravi sveti Avguštin, kdor poje dvakrat moli. Zato pri bogoslužju ne samo čakamo in poslušamo kaj bodo zapeli pevci, ampak tudi sami pojemo. Predvsem takrat, ko pesem znamo ali pa je besedilo prikazano, nimamo izgovora, da ne znamo besedila. In kako lepo je slišati, ko zapoje celotna cerkve.
Cerkvena glasba ima tako poseben namen, zato je potrebno slediti tudi določenim usmeritvam. Ni vsaka melodija in tudi ne vsaka vsebina pesmi primerna za bogoslužno rabo. Posebej pri sveti maši je potrebno, da sledimo tem pravilom, saj je mašna daritev največja dragocenost, prav tako pa tudi pri ostalih obredih Cerkve. Cerkveni obredniki spodbujajo, da oblikujemo pesmi skladno z narodnim značajem in Slovenci smo pri tem resnično bogati. Dodaja se lahko tudi večglasno petje in glasbila, če le ustrezajo duhu bogoslužnega opravila ter spodbujajo k sodelovanju vse ljudi.
Potrebno je, da pri obredih uporabimo primerno cerkveno pesem in ne tiste, ki mogoče ustreza trenutni modi ali okusu posameznika. Čeprav si nekdo želi slišati neko pesem in je besedilo lepo, še ne pomeni, da je pesem primerna za bogoslužje. Velikokrat se zgodi, da si posebej pri porokah in deloma tudi pri pogrebih zaželijo neko pesem. Če pesem govori o ljubezni, še ne pomeni, da je primerna za petje v cerkvi. Cerkvena poroka ali pogreb ni privatno dejanje dveh oseb, svojcev ali želja posameznika, četudi tega ni več med nami. To je delo Cerkve, ki se s svojimi otroki veseli in žaluje na spoštljiv način ter kaže, da smo vsi člani iste družine.
