Darovanje in pušica

Darovanje je poseben del svete maše, ko se na oltar prinaša darove za sveto daritev, kruh in vino, ki bosta v moči Svetega Duha postali telo in kri Gospoda Jezusa. Med tem, ko na oltar prihajajo darovi, bodisi da jih prinesejo ministranti bodisi, da so prineseni v slovesnem sprevodu po cerkvi, je priložnost, da v osebni molitvi položimo na oltar tudi svoj namen, želje, prošnje, stiske in bremena.

Poleg duhovnega prizadevanja smo v Cerkvi povabljeni, da tudi konkretno podpremo prizadevanja našega občestva s svojimi darovi. To je starodavno znamenje, da je evharistija konkretno dejanje ljubezni, ki se daruje. Nekoč so tako prinesli predvsem sadove zemlje, ki so jih po sveti maši podelili med potrebne. Danes večinoma, razen redkih izjem, denimo v misijonih, nadomešča to denar. Pri darovanju se pojavljata dve obliki: pušica in ofer. Pušica je posebna platnena vrečka, s katero se pobira po klopeh in vanjo oddamo svoj dar. Prav je, da se na prihod pobiralca pripravimo, da nas ne čaka, ko iščemo svoj dar po žepih. Pri tem pazimo na obzirnost in diskretnost, da ne gledamo k sosedu in ne posegamo v pušico.

Druga oblika ofer, je starejša, ko v sprevodu prihajamo pred oltar in darujemo. To obliko uporabljamo ob večjih praznikih in pri nas ob prvih nedeljah. Kar se zbere pri sveti maši ni namenjeno duhovniku ampak je za potrebe župnijskega občestva, za stroške v župniji ter za vzdrževanje in obnovo župnijskih stavb. Ko pa je posebej oznanjeno, so pa darovi namenjeni za posebne namene v škofiji ali Cerkvi: za misijone, za Karitas, pastoralno izobraževanje itd..

Lepa navada je, da tudi otrokom damo možnost, da oddajo svoj prispevek. Na ta način jih tudi vzgajamo, da župnijo in Cerkev podpiramo s svojimi darovi, ker je to večinoma glavni vir dohodkov za župnijo.

Dar za župnijo oz. Cerkev je odgovornost vsakega kristjana, in vsak odrasel kristjan je po svojih zmožnostih dolžan podpirati in vzdrževati svojo župnijsko skupnost.