Veroizpoved in prošnje

Po nagovoru homilije sledi izpoved vere, ki jo redno izpovedujemo pri nedeljskem bogoslužju in slovesnih praznikih. Pri nedeljskem bogoslužju tako izpovedujemo nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki je nekoliko dodelana in na dveh koncilih potrjena veroizpoved, ki zelo jasno in precizno predstavi vero katoliške Cerkve. Na praznike apostolov pa smo povabljeni, da izpovedujemo apostolsko vero, ki jo sicer običajno molimo pred rožnim vencem, ta veroizpoved je krajša. Vero lahko tudi pojemo in sicer podobno kot slavo ali psalm (v dveh zborih ali vsi skupaj). Vero izpovedujemo in ne molimo.

Sledijo prošnje za vse potrebe, ki zaključijo besedno bogoslužje. Te so lahko svobodno oblikovane vendar morajo slediti obliki: da uvod in zaključek opravi duhovnik, da se redno omenjajo prošnje za sveto Cerkev, vladajoče, blagor sveta in za vse, ki jih tarejo različne stiske, za zveličanje vsega sveta, ter za rajne. Prošnje se lahko tudi pojejo po različnih napevih, pri čemer lahko namesto vzklika »Prosimo te usliši nas« uporabimo »Kyrie eleison« ali slovensko »Gospod usmili se«.