Pozdrav miru

Po molitvi očenaša pri sveti maši sledi pozdrav miru. Cerkev živi iz miru, ki nam ga podarja Gospod. Vsi poznamo pozdrav vstalega Jezusa svojim učencem: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Zato je prav, da pred prejemom evharistije prosimo za mir in da ta mir želimo ter podarimo tudi drug drugemu.

V prvih stoletjih krščanstva je bil pozdrav miru na koncu besednega bogoslužja, torej pred začetkom evharističnega bogoslužja. S tem so kristjani izražali, da želijo spravljeni z Bogom in med seboj obhajati evharistijo, zakrament edinosti. Sprava in medsebojno odpuščanje sta namreč potrebna, če želimo zares živeti Jezusovo željo, da bi bili njegovi učenci med seboj eno.

Danes imamo pozdrav miru tik pred prejemom svetega obhajila. Tudi zato ima ta trenutek poseben pomen. Preden prejmemo Jezusovo telo, smo povabljeni, da odpremo srce za mir, odpuščanje in spravo – z Bogom in drug z drugim. Kadar si pri sveti maši podamo roko in rečemo: »Mir s teboj,« naj to ne bo samo navada ali vljudna gesta. Drug drugemu podarjamo mir Vstalega Jezusa, s tem pa pokažemo, da želimo živeti v miru, da ne želimo nositi zamer in da smo pripravljeni drug drugemu odpustiti. Tako lahko spravljeni z Bogom in med seboj pristopimo k Jezusovi mizi in ga prejmemo v svetem obhajilu.