Blagoslov

Latinska beseda benedicere pomeni »dobro reči. Pri blagoslovu gre za besede, ki tudi učinkujejo to, kar izražajo.

Cerkev teh močnih besed ne more govoriti, kakor da bi bile njene lastne, ampak jih izgovarja le v Božjem imenu. Ko duhovnik pri sveti maši izgovarja Jezusove besede: »To je moje Telo,« te povzročijo to, kar izražajo. Kruh postane zakramentalno Kristusovo Telo, ker je to zagotovil Jezus.

Ko pa Cerkev izgovarja besede blagoslova, se s prošnjo obrača na Boga. Za tem ne stoji razpolaganje z njim, temveč utemeljeno zaupanje v Boga, ki je z blagoslovom spremljal Izrael skozi zgodovino in je Cerkev v Jezusu Kristusu obdaril s polnostjo vseh blagoslovov.

Človek potrebuje dobre besede, ki ga blagoslavljajo. Hvaležno jih sprejema od drugih ljudi, ki mu želijo dobro. Veren človek je prepričan, da se z vsakim blagoslovom obračamo na Boga, ki je izvir vseh blagoslovov.

Vsi kristjani se lahko in naj bi se med seboj blagoslavljali: starši svoje otroke in otroci svoje starše, prav tako zakonci in prijatelji.

Tisti, ki v Cerkvi opravljajo posvečeno službo – škofje, duhovniki in diakoni –, pa blagoslov podeljujejo s posebnim Kristusovim pooblastilom. Besede blagoslova običajno spremljajo znamenje križa, polaganje rok, kropljenje z blagoslovljeno vodo ali kajenje s kadilom.

Skozi stoletja je nastala cela knjiga molitev in obredov za blagoslavljanje ljudi in stvari. V njihovem ozadju je prošnja, naj Bog na blagoslovljene položi svojo roko in jih napolni z močjo svoje dobrotljive navzočnosti.

Z blagoslovom se konča tudi evharistično bogoslužje. Blagoslov je moč za vsakdanje življenje, ki mu Kristus pusti sledi Božje navzočnosti.

Z blagoslovom tudi zaključujemo nedeljska razmišljanja o bogoslužju. Vsa besedila o katerih smo razmišljali v Minuti za bogoslužje, boste lahko našli na župnijski spletni strani. Imejmo radi Bogu služenje, in mu s tem pokažimo svojo vdanost in hvaležnost.